Letos v Ribnici pripravljamo obsežen skupni projekt Pod zvonovi sv. Štefana, v katerem smo združili moči vse kulturne ustanove v kraju ter Župnija Ribnica in Muzejsko društvo Ribnica. Projekt je posvečen trem izjemnim možem – dekanu Antonu Skubicu, notarju Josipu Lesarju in duhovniku Francu Fricu, ki so prispevali k temu, da je leta 1976 v Buenos Airesu v knjižni obliki izšlo temeljno delo o naši preteklosti Zgodovina Ribnice in Ribniške pokrajine.
Prav letos mineva 50 let od izida te obsežne publikacije, ki še danes predstavlja največji in najcelovitejši zapis o zgodovini našega kraja. Zgodovinar France Dolinar je izid knjige v Buenos Airesu označil za izjemen dosežek. Anton Skubic svojega dela namreč nikoli ni dokončno pripravil za objavo, prav tako ni nikoli javno razkril, kaj želi z obsežnim rokopisom storiti. Zanj so vedeli le njegovi najožji sodelavci in prijatelji. Ob njegovi prerani smrti posamezna poglavja še niti niso bila povezana v zaključeno celoto. Rokopis je ostal v njegovi zapuščini – obsežen, dragocen, a nedokončan. Tako da to, da bo to gradivo izšlo v knjižni obliki ni bilo kar samoumevno. Ta neverjeten podvig je uspel predvsem zaradi izjemnega entuziazma in osebne predanosti vpletenih ter njihove navezanosti na svoje ribniško deželo.
Skubic med Ribničani
Leta 2000 je Občina Ribnica namenila dekanu Antonu Skubicu svoje tematsko leto, ob tej priložnosti je izšel tudi t.i. Ribniški zbornik I. Dekan in zgodovinar Anton Skubic 1876 - 1940. V njem so objavljeni številni prispevki o dekanu Skubicu in tudi o Ribnici in življenju v teh krajih v Skubičevem času. Vsekakor zelo zanimivo branje za vsakogar. Janez Debeljak je v svojem prispevku zapisal, da se je Skubic v Ribnici zelo vživel, kot razlog je navajal, da so mu morda ustrezali »bacili zdravega humorja«, značilni za Ribničane. Skubic namreč ni bil rojen Ribničan, a se je z Ribnico zelo poistovetil. Tu je deloval že kot kaplan med letoma 1903 in 1907, nato pa se je ponovno vrnil aprila 1914, ko je bil imenovan za ribniškega župnika in dekana. V Ribnici je ostal vse do svoje nenadne smrti 5. januarja 1940.
Rodil se je 24. marca 1876 v župniji Lipoglav nad Šmarjem. Novo mašo je daroval leta 1900, svoje najbolj plodno obdobje ustvarjanja in raziskovanja pa je zagotovo preživel prav v Ribnici. Skubic je bil izjemno razgledan in izobražen; obvladal je pet tujih jezikov. Kot pridigar je veljal za enega najbolj cenjenih v svojem času. Posebej znane so bile njegove velikonočne pridige, saj so jih prihajali poslušat verniki tudi iz drugih župnij, pa tudi tisti, ki sicer niso bili redni obiskovalci cerkve. Na splošno so Ribničani občudovali njegov izreden spomin, širino znanja in govorniški dar.
V javnosti je bil menda takoj prepoznaven: pokončna postava, črno duhovniško oblačilo, na glavi polcilinder in v roki sprehajalna palica. Pogosto se je zadrževal v Slemenčevi gostilni, ki je slovela kot klerikalna gostilna. Tam je s svojo družbo razpravljal o veri, politiki in družbenih vprašanjih svojega časa. V farovžu je za gospodinjstvo skrbela njegova sestra Micka, pri župnijskem delu pa sta mu pomagala dva kaplana. Ob rednih dušnopastirskih obveznostih je veliko časa namenjal tudi delu v posojilnici, predvsem pa raziskovanju in zbiranju gradiva za krajevno zgodovino. Svoje prispevke je sproti objavljal v različnih časopisih in revijah, številni zapisi pa so ob njegovi smrti ostali v rokopisu.
Sodelujoči partnerji v projektu:
