Člani Muzejskega društva Ribnica smo se zadnjo soboto v maju, 27. 5. 2023 odpravili na ekskurzijo z naslovom »Po Dolenjski malo drugače«. Že zjutraj je kazalo, da bo lep dan. Takšen je tudi bil.
Naša prva postaja je bila majhna vasica Lopata v občini Žužemberk, ki je strnjeno naselje z okrog 80 prebivalci in čudovito cerkvico sv. Neže. Njeno zgodovinsko vrednost dokazujejo njeni detajli, ki skupaj z neposredno okolico in vasjo sestavljajo pomembno celoto.
Nadaljevali smo proti Dvoru. To je vas, ki je svoje ime dobila po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. Vas leži na terasah levega brega Krke in je bila prvič omenjena že leta 1383. Prvi lastniki so bili grofje Bogenšperški, ki so jo kasneje prodali Turjačanom. Ti so leta 1796 ustanovili fužino, ki je obratovala do leta 1896. Železarna, ki je nastala na tem mestu, je v 19. stoletju postala ena največjih industrijskih obratov na Slovenskem. Od leta 1820 je bila usmerjena v železolivarstvo, ki je izdelovala predmete t.i. umetniškega liva. Danes pa je v njej železo-livarski muzej z bogato predstavitvijo nekdanje dejavnosti.
Našo pot smo nadaljevali proti Žužemberku, na območju katerega so se v preteklosti naselili tako Iliri in Kelti kot tudi Rimljani. Današnje naselje pa se je razvilo ob srednjeveškem gradu, po katerem je kraj tudi dobil svoje ime. Ker so na bližnjem griču Eisenberg kopali železovo rudo, so grad poimenovali Seisenberg, domačini pa so to skozi čas preoblikovali v Žužemberk. Sam grad nas je očaral s svojo bogato in slikovito zgodovino. Z gradu pa smo imeli priložnost opazovati tudi Dolenjsko lepotico reko Krko, ki tik pod gradom ustvarja ene izmed najslikovitejših lehnjakovih pragov.
Po kosilu nas je pot vodila proti Soteski, kjer nas je pričakala lokalna vodnica, ki nas je nato spremlja do samega konca ekskurzije. V Soteski smo si ogledali grad, muzej starih avtomobilov (Ogledni depo Tehniškega muzeja Slovenije) in notranjost Hudičevega turna. Med drugim smo izvedeli, da je dvorec Sotesko Valvasor opisal kot enega najlepših dvorcev na Kranjskem. Sam dvorec so v 16. stoletju pozidali grofje Širski, leta 1793 pa so lastniki postali knezi Auerspergi, ki so bili lastniki gradu vse do konca 2. svetovne vojne. Dvorec so nato jeseni leta 1943 požgali partizani, po vojni pa so ga domačini izkoriščali kot kamnolom. Danes nas na njegovo nekdanjo slavo opominjajo samo še mogočne ruševine. V neposredni bližini dvorca stoji tudi Hudičev turn, ki je umetnostno zgodovinska, arhitekturna in turistična zanimivost občine.
Z lokalno vodnico smo si ogledali tudi Dolenjske Toplice ter spoznali zgodovino bogate zdraviliške dejavnosti.
Naša zadnja postaja je bila vas Občice, po nemško Krapflern. To je naselje v Črmošnjiško – Poljanski dolini, ki je bila najvzhodnejši del Kočevarskega jezikovnega otoka, iz katerega se je leta 1941 večina nemško govorečih Kočevarjev izselila. Med drugo svetovno vojno so bile Občice, tako kot cela Kočevska, pod italijansko okupacijo. Spoznali smo, da se je tako kot v sosednji vasi Kočevske Poljane, tudi tu nekaj kočevarskih družin izselitvi leta 1941 uprlo in podpiralo Osvobodilno fronto. Tako je nekaj Kočevarjev v teh krajih po vojni ostalo, kočevarsko narečje, pa je tudi zaradi prepovedi po drugi svetovni vojni, do danes skoraj izumrlo. Od leta 1998 se nahaja v Občicah tudi kulturni center Kočevarjev, ki je hkrati sedež Društva Kočevarjev staroselcev. Ogledali smo si bogato muzejsko razstavo in pokusili rezino kočevarske potice imenovane »pobolitze«.
Še tako lepega je enkrat konec. In tako smo tudi mi v večernih urah zaključili naše popotovanje po Dolenjski in se polni vtisov različnih krajev, zgodb in zanimivih ljudi vrnili domov.
AVTOR BESEDILA: Milka Jamnik
