V soboto, 1. oktobra. 2022, smo se člani Muzejskega društva Ribnica odpravili na celodnevno jesensko ekskurzijo "Po poteh grofov Celjskih". Zanimanje za ekskurzijo je bilo zelo veliko, kar potrjuje, da člane in simpatizerje Muzejskega društva Ribnica še kako zanima zgodovina ene najbolj znanih plemiških rodbin na Slovenskem.
Ekskurzijo smo pričeli na gradu Žovnek, kjer se je tudi začela zgodba Celjskih grofov. Tu nas je pričakal tudi vodnik in eden od glavnih pobudnikov skupine občanov občine Braslovče za obnovo gradu. Kot nam je vodnik zaupal, grad še danes občani obnavljajo prostovoljno. Na gradu smo se ob tem tudi okrepčali z dobrotami, ki jih je za nas pripravilo društvo podeželskih žena Braslovče.
Grad Žovnek je zagotovo eden najstarejših gradov na Slovenskem. Kdo so bili graditelji prvotnega gradu ni znano. Prvi znani lastnik, ki ga literatura omenja v 12. stoletju, je bila družina Savinjski, kasneje leta 1150 preimenovana v Žovneške. Žovneški gospodje so poleg družinskega gradu posedovali še grad Ojstrica, Šenek in Liebenstein. Leta 1333 so Žovneški po odkupu polovice mesta Celje preselili svoje bivališče v to mesto. Cesar Ludvik Bavarski je 16. aprila 1341 Friderika I. povišal v grofovski stan, leta 1436 pa so bili celjski grofje povišani v kneze. Grad Žovnek je ostal njihov družinski grad, na katerem so se poznejši rodovi celjskih grofov pogosto zadrževali. Po smrti zadnjega celjskega kneza Ulrika II. leta 1456 je grad Žovnek prešel v last Habsburžanov. Po letu 1816 pa je bil grad prepuščen propadanju, danes pa se uspešno postopno obnavlja.
Sledil je ogled Knežjega dvora v Celju, kjer smo si pod strokovnim vodstvom vodnice Pokrajinskega muzeja Celje ogledali razstavo "Grofje Celjski". Knežji dvorec, imenovan tudi Spodnji grad, je srednjeveški mestni dvorec, nekdanja graščina celjskih grofov v starem delu Celja. V času Marije Terezije so ga Avstrijci preuredili in prezidali v vojašnico. Od leta 1984 ga raziskujejo in postopno prenavljajo. Na gradu so poleti različne prireditve, v prenovljenih traktih pa je postavljena tudi zgodovinska razstava.
Vodnica nas je tudi popeljala po čudovitem starem delu knežjega mesta. Med ogledom smo spoznali tudi Almo Karlin. Sredi mesta je namreč spomenik Almi Maksimilijani Karlin, ki je bila leta 1889 rojena Celju. Bila je svetovna popotnica slovenskega rodu, pisateljica, pesnica in zbirateljica. Po končani srednji šoli v Gradcu je odšla študirat jezike v London. Tam je študirala angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino. Leta 1919 je odšla na pot okoli sveta in bila zdoma vse do leta 1928. Obiskala je Severno in Južno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Novo Zelandijo in Jugovzhodno Azijo. Njena zadnja postaja je bila Indija, od koder se je konec leta 1927 vrnila v Celje. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih je pošiljala domov in so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju Celje. Umrla je leta 1950 v Pečovniku pri Celju, kjer je živela s svojo prijateljico, švedsko slikarko Theo Schreiber Gamelin. Pokopana je v Svečini nad Štorami.
Po ogledu starega dela mesta Celje smo se odpeljali do Starega Celjskega gradu. Na Starem gradu nam je vodnica predstavila njegovo zgodovino in nekaj njegovih zanimivosti, sledil je ogled grajske tiskarne, muzeja, mučilnih naprav in živega viteškega tabora. Stari Celjski grad so v prvi polovici 13. stoletja postavili grofje Vovbrški s Koroške, po izumrtju njihove rodbine leta 1334 pa je grad prešel v roke Žovneških gospodov, od leta 1341 imenovanih grofje Celjski. Po izumrtju grofov Celjskih je grad izgubil svoj pomen, v zadnjih letih pa dobiva svojo prvotno podobo, kjer potekajo predstave in prikazi srednjeveškega življenja.
Sledilo je okusno kosilo v Laškem, ki nam ga je popestril g. Osvald, ko nam je na harmoniko zaigral nekaj ljudskih pesmi.
Za konec smo si še ogledali kartuzijo Jurklošter. Spoznali smo zgodovino kartuzije, se povzpeli po skrivnem stopnišču, si ogledali prostor, kamor sta se zatekla Veronika Deseniška in Friderik II., poiskali most zaljubljencev ter stolp, v katerem je nekoč živela in ustvarjala Svetlana Makarovič.
Kartuzijanski samostan Jurklošter je ustanovil leta 1173 Henrik I. krški škof, toda kasneje je bil samostan razpuščen. Leta 1208 so ga kartuzijani ponovno naselili, kasneje so zaščito samostana prevzeli grofje Celjski.
V Jurkloštru, kjer naj bi se nahajal tudi grob Veronike Deseniške, se je simbolno tudi končala zgodba grofov Celjskih. In prav na tem mestu se je zaključila tudi naša ekskurzija. Pod vtisom novih doživetij smo se v Ribnico vrnili v poznih večernih urah.
Zgodba grofov Celjskih je zgodba o pomembnem obdobju zgodovine slovenskega naroda.
Zapisala: Milka Jamnik
