Člani Muzejskega društva Ribnica smo se med 8. in 9. junijem potepali na dvodnevni ekskurziji na Južnem Tirolskem. To je bila tudi prva dvodnevna ekskurzija Muzejskega društva Ribnica, ki je več kot odlično uspela!
Pot nas je vodila iz domače Ribnice preko Karavank v Avstrijo. Prvo večje mesto skozi katerega smo se peljali, je bilo mesto Špital na Dravi, ki se nahaja v zahodnem delu zvezne dežele Koroške. Mesto sta ustanovila grofa Ortenburška Herman I. In Oton II. Po izumrtju Ortenburžanov so mesto podedovali celjski grofje, po njihovem izumrtju pa ga je pridobil cesar Friderik III. Habsburški. Leta 1533 so v mestu zgradili grad Porcia, ki spada med najpomembnejše renesančne gradove v Avstriji. Leta 1662 je grad postal posest goriških grofov, ki so ga imeli v lasti do leta 1918. Ogledali smo si ruševine gradu Ortenburg v bližini naselja Baldramsdorf. To ozemlje predstavlja matično ozemlje Ortenburžanov. Bili so koroška plemiška družina, ki so okrog leta 1102 dobili posest na južni strani Karavank. Podeljeno ozemlje so Ortenburžani obvladovali z dveh gradov, to sta grad Kamen pri Begunjah in Lipniški grad pri Radovljici. Bili so še lastniki gradu Čušperk, Trebnje, Ortnek, Kostel in Poljane na Dolenjskem. Bili so tudi lastniki Ribniške doline. V te kraje so naselili svoje podložnike, nemške kmete s Koroške in vzhodne Tirolske. Med njimi so se najbolj utrdili Kočevarji. Poselitveno območje Kočevarjev je obsegalo ozemlje od Ribnice do Kolpe, med drugim tudi Nemško vas. Plemiška rodbina je izumrla leta 1418, največji del njihovih posesti pa so podedovali celjski grofje.
V kraju Heinfels stoji grad, ki je povezan z zgodovino goriških grofov. Ustavili smo se v znani čokoladnici Loacker, kjer smo si ogledali njihov muzej in poizkusili njihove dobrote. Ta čokoladnica ima bogato zgodovino, saj je bila ustanovljena leta 1925.
Pot smo nadaljevali preko avstrijsko-italijanske meje v zgornji del Pustriške doline v Italiji, do najstarejšega mesteca pod vznožjem Dolomitov. To je mesto Innichen (nemško) oz. San Candido (italijansko). V 4. stoletju pr. n. št. so se na tem ozemlju naselila keltska plemena, kasneje pa so dolino osvojili Rimljani. V 6. stoletju so se na to ozemlje naselili tudi Slovani. Tekom zgodovine pa je to ozemlje prišlo pod oblast Bavarcev, kateri so leta 719 zahtevali, da opat Atto ustanovi benediktinski samostan, kar je omogočilo nastanek Innichena. Kasneje je samostan spadal pod freisinško škofijo, ki je Slovencem bolj poznana zaradi povezave z Brižinskimi spomeniki. V mestu je tudi ena najlepših romanskih cerkva v alpskem prostoru, ki je igrala pomembno vlogo pri pokristjanjevanju Slovanov. V najstarejši zgradbi v mestu je štiftni samostanski muzej, v katerem so shranjeni dragoceni predmeti cerkvene in posvetne zgodovine Innichena in njegove širše okolice. Čeprav mesto leži v Italiji je večina prebivalstva nemško govorečega, k Italiji so bili namreč priključeni šele po 1. svetovni vojni. Danes seveda govorijo tudi italijansko in staro ladinsko narečje. Pustriška dolina je alpska dolina, sredi nje na Toblaškem polju pa izvira reka Drava, ki je del donavskega povodja in se izliva v Črno morje.
Nad Innichenom smo obiskali tudi Avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Nedaleč stran na Toblaškem polju smo si ogledali tudi bunker, ki je danes spremenjen v muzej. Zgrajen je bil pred drugo svetovno vojno in je bil v pripravljenosti tudi v času hladne vojne vse do leta 1993.
Na poti so nas spremljali Dolomiti, ki smo si jih ogledali z razgledne ploščadi v dolini pod najslikovitejšimi vršaci Dolomitov, to so Tri Cine.
In še za konec je sledil še ogled imenitnega jezera, ki ga zaradi njegove lepote imenujejo dragulj Dolomitov. To je Lago di Braies (italijansko) oz. Pragser Wildsee (nemško). Je smaragdno zelene barve in s treh strani obdano z dolomitskimi vrhovi. Je naravna kulisa za mnoge filmske ustvarjalce in vabi turiste s celega sveta.
Z nami je bil odličen vodnik in soorganizator ekskurzije, to je ddr. Miha Markelj iz Muzeja Železniki, ki nas je že lansko leto popeljal po Selški dolini.
Ekskurzijo pa bi le s težavo izpeljali brez naših podpornikov in donatorjev. Iskreno se zahvaljujemo Občini Ribnica in podjetju Inotherm, ki sta podprla projekt in omogočila njegovo izvedbo.
Zapisala Milka Jamnik
