Kar ni uspelo spomladi, je uspelo jeseni. V sivem in bolj hladnem jesenskem jutru smo se člani Muzejskega društva Ribnica (okrog 50) podali na pot obujanja spominov iz 1. svet. vojne, aktualno pot miru in prijateljstva. Vodstvo je prevzel prof. Janez Tanko, geografski del prof. Ivanka Peterlin, literarni del prof. Marjana Starc, nad vsem pa je bedel predsednik društva prof. France Ivanec.
Za cilj smo si zadali štiri točke: Log pod Mangartom (vojaško pokopališče), trdnjavo Kluže, Kobarid (Pot miru), Kolovrat (muzej na prostem). Vmes je bilo načrtovano še kosilo na turistični kmetiji Jelenov breg pod Matajurjem.
Med vožnjo po Gorenjski je Janez Tanko predstavil razloge za začetek 1. svet. vojne, ki se je razvila v pravo klavnico. Grozljiv je podatek, da je padlo 6.000 vojakov na dan. Od 160.000 slovenskih vojakov je bilo mrtvih več kot 30.000.
Z besedami Ivanke Peterlin smo osvežili značilnosti krajev in pokrajine, ki nas je spremljala, npr. reka Sava (izvir Zelenci), Triglav (Aljažev stolp), Mojstrana (slap Peričnik, ledene jaslice), Dovje (spomenik Jakobu Aljažu), Kranjska Gora (smučišča) …
Po postanku v Ratečah smo omenili Kanalsko dolino, kjer je danes prebivalstvo 4-jezično. V Rabeljski dolini smo ponovili pripovedko o nastanku Rabeljskega jezera. Na Predelu smo se spomnili strašnega plazu, ki je pred 15 leti hudo prizadel naravo in ljudi v Logu pod Mangartom. Tam nas je pričakal vodič Miloš Domevšček v uniformi avstro-ogrskega vojaka. Ogledali smo si enega od številnih pokopališč iz 1. svet. vojne, ki so kraj zadnjega počitka mnogih vojakov različnih narodnosti in ki so se skoraj 29 mesecev borili ob Soči in tukaj pustili svoja življenja. Med njimi so tukaj pokopani tudi muslimanski vojaki iz Bosne. V Logu je bila zgrajena tudi lesena džamija, ki je danes ni več. Spomenik je še za časa vojne naredil češki vojak Ladislav Kofranek. Poleg Javorce velja za enega najlepših spomenikov. V bližini pokopališča je vhod v predor, zgrajen leta 1905, ki je služil vojakom za odhod na fronto. Tu se je sicer pretakala voda iz Rabeljskega jezera, bogata s težkimi kovinami, zato je veliko ljudi zbolelo. Rudarjem, ki so delali v rabeljskem rudniku, ni bilo treba služiti vojske. Leta 1970 so predor zaprli.
Vožnja ob Koritnici s čudovitimi koriti nas je pripeljala do trdnjave Kluže, tu so tako imenovana Bovška vrata. Včasih je bilo življenje tukaj zelo odvisno od ceste čez Predel. V današnji podobi je bila trdnjava zgrajena pod Avstro-Ogrsko v letih 1881–1882. V času soške fronte so bila v njej nameščena poveljstva in zaledne enote, služila je tudi kot obvezovališče. Kljub italijanskemu obstreljevanju je ostala nepoškodovana. Skozi zgodovino sta se njena podoba in namen spreminjala. Danes je v Klužah urejen muzej s stalno razstavo.
Na poti proti Kobaridu smo ponovili Gregorčičevo pesem Soči, ki je oda tej reki, a obenem strašna vizija poznejših bojev ob njej. Žal se pesnikove želje niso uresničile.
V Kobaridu smo obiskali informacijski center Pot miru. Tu so na voljo informacije o Poti miru od Alp do Jadrana in dediščini soške fronte, vodniška služba … Pot je pohodna, kolesarska, kulinarična in etnološka.
Po kosilu smo se odpravili na Kolovrat – muzej na prostem. Predstavlja del 3. italijanske obrambne črte. Tu so poveljniška in opazovalna mesta, strojnični in topniški položaji ter mreže strelskih jarkov. Življenjske razmere vojakov v teh jarkih so bile grozljive. Z grebena Kolovrata je izjemen pogled na dolino Soče, Furlanijo do morja, okoliške gore in kot na dlani je celotno bojišče soške fronte (Krn, Batognica, Mrzli vrh). Fronta je bila dolga 600 km, ponekod se je povzpela nad 2000 m. Boji ob Soči so trajali od 1915 do 1917. V 29 mesecih bojevanja med Italijo in Avstro-Ogrsko se je zvrstilo 12 soških bitk. V bojih ob Soči je umrlo okrog 300.000 vojakov.
- svetovno vojno je opisoval v svojem romanu Doberdob tudi Prežihov Voranc, tudi sam vojak. Z odlomkom smo se spomnili tega groba slovenskih vojakov in hudih časov, v katere se danes težko vživimo.
Zaključno besedo je imel župnik Anton Berčan. Spregovoril je o nesmiselnosti vojn in opomnil, naj nas vodi zdrava pamet, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Za Muzejsko društvo Ribnica zapisala
Marjana Starc
